Cestne in gravel obročne zavore

Čeprav trg množično prehaja na kolutne zavore, imajo obročne zavore v tem segmentu še vedno svoje nenadomestljivo mesto. Medtem ko cestna kolesa zaradi aerodinamike in zavorne moči uporabljajo čeljusti, so morala gravel kolesa in ciklokros zaradi potrebe po prostoru za širše pnevmatike uporabljati konzolne ali V-zavore.

Cestne obročne zavore - čeljustne zavore

To je najbolj klasična vrsta zavor, ki že več kot pol stoletja prevladuje na dirki po Franciji. So kompaktne, lahke in aerodinamične.

Zavore z enim pivotom

Uporaba: Standardno na starih kolesih (Favorit, stari Campagnolo).
Zasnova: Zavorni ročici se vrtita okoli enega skupnega sredinskega vijaka, ki pritrdi zavoro na okvir. Ko zavorna žica potegne eno ročico proti obroču, mehanska povezava na tej eni vrtilni točki povzroči, da se druga roka odzove tako, da potegne na nasprotni strani, stisne obroč in zavira.
Prednosti: Nizka cena, majhna teža, preprostost in večja toleranca za metanje koles.
Slabosti: Težko jih je centrirati in imajo šibkejši zavorni učinek, ker ročica ni optimalna. Danes jih najdeš le na najcenejših kolesih.

Dvojne vrtljive zavore

Uporaba: Današnji standard za kakovostna cestna kolesa z obročnimi zavorami.
Zasnova: Poleg sredinskega vijaka je na voljo še drugi zatič, ki spreminja razmerje vzvoda. To pomeni, da bo ista sila prsta izvajala veliko večji pritisk na obroč.
Prednosti: Odlična zavorna moč, enostavno centriranje (pogosto le z ročnim obratom) in odlična modulacija.
Slabosti: Višja cena in teža, omejen prostor med kolesi in dovzetnost za vrtenje koles, bolj zapletena zasnova.

Zavore za gravel in ciklokros obroče

Gravel kot kategorija se je rodil v dobi kolutnih zavor. Pred tem pa se je terenska vožnja izvajala z obročnimi zavorami, ki niso mogle uporabljati cestnih "čevljev" (niso ustrezali pnevmatiki in blatu). Zato so uporabili naslednje rešitve:

Konzolne zavore

Uporaba: Uporabljajo se v ciklokrosu (CX), starejših/cenejših gorskih in gravel kolesih.
Konstrukcija: Dve ločeni roki. Kabel ju vleče od zgoraj skozi osrednji most.
Prednosti: Ogromna prostornost. Med čeljustmi je veliko prostora, zato se lahko tja prilega široka pnevmatika (35–40 mm) in tudi blato ne bo blokiralo kolesa.
Slabosti: Kompleksno nastavljanje (t. i. "trikotnik smrti" – geometrija pletenice), šibkejši zavorni učinek v primerjavi z V-zavorami in pogosto škripanje ali vibriranje vilic.

V-zavore (klasični linearni vlek)

Uporaba: Uporabljajo se v treking in mestnih kolesih, v starejših in rekreativnih gorskih kolesih ter otroških kolesih.
Konstrukcija: Imajo dolge roke, kar jim daje ogromen vzvod. Kabel poteka vodoravno od ene roke do druge skozi togo kovinsko cev, imenovano "rezanec".
Prednosti: Visoka zavorna moč, dovolj prostora za kolesa in pnevmatike, nizka cena.
Slabosti: Občutljivost nastavitve in bolj zapletena odstranitev kolesa.

Katera je najširša pnevmatika, ki jo lahko namestim v cestne zavorne čeljusti?

Odvisno od zasnove in vrste zavore:

Starejše zavore (okoli leta 2010): Omejitev je običajno 23 mm ali 25 mm.
Sodoben dvojni pivot (Shimano 105/Ultegra R7000/R8000): Brez težav lahko obvlada 28 mm.
Zavore z direktno montažo: Pogosto sprejmejo do 30 mm ali 32 mm (če okvir dopušča).

Vedno preveri, ali se pnevmatika ne drgne ob spodnji del zavorne čeljusti.

Ali je varno uporabljati obročne zavore s karbonskimi kolesi?

Da, ampak:

Za karbonske zavorne ploščice moraš uporabiti posebne (običajno rumene ali plutovinaste). Navadne ploščice bodo karbonske obroče uničile.
Pazi se vročine: na dolgih spustih (Alpe/Tatre) moraš občasno zavirati ("pumpati"), da ohladiš obroč. Če se pregreje, se lahko razsloji (deformira) ali pa zračnica poči.
Dež: Zaviranje na mokrem ogljiku je bistveno šibkejše, zavorna sila pa začne delovati z zamikom (dokler se voda ne obriše).